LJUDSKA GLASBILA (drugič)

Pri pospravljanju zaprašenih kotičkov računalnika so se našle fotografije z dogodka, o katerem smo nekoč, pred zelo kratkim časom pravzaprav, že poročali. Zavrtimo kazalce spet majčkeno nazaj, saj smo se imeli zelo lepo in bi bilo res škoda, da našega veselja ne vidite tudi drugi.

Obetalo se nam je glasbeno dopoldne in za ogrevanje smo zapeli nekaj pesmi iz naših šolskih učbenikov (takozvani železni repertoar drugošolcev).

Pred nami se je razprostrla paleta najrazličnejših ljudskih glasbil. Večine nismo še nikoli videli, kaj šele igrali nanje.

Nanje lahko igraš z drgnjenjem, praskanjem, pihanjem skozi nos, tapkanjem, potresavanjem ali z vrtenjem... Naj bodo gibi še tako majhni in vrvice še tako tanke, zvoke smo ustvarjali na načine, o kakršnih nismo nikoli niti sanjali.

Opazovanje ljudskega muziciranja je bilo nadvse kratkočasno.

Preizkusili smo tudi prave bojne zvoke (oz. bolje - oni so preizkusili nas), s katerimi se vzpodbujajo indijanci, preden odidejo v bitko. Trebuhi so nam skoraj ušli s telesa, tako so se tresli (pa ušesa tudi, to je treba dodati).

Če imaš pod strunami predlogo, citre sploh niso problem. Zaigrati smo znali praktično vse :)

Tri od nas so skuhale prav čudovito nevihto na morju: pljuskanje valov, šumenje dežja in ščepec grmenja, pa je!

Za igranje na didžeridu so nekateri porabili vso svojo sapo in pordečeli so v lička kot najbolj rdeči tulipančki na svetu.

In v primeru, če se preveč najemo sladkarij in nas zgrabi trebuhobol, lahko inštrument služi tudi kot nadomestilo za zdravnika.

Na vrsto je prišla izdelava bobenčka. Navodila so se slišala hudo zapleteno in treba je bilo napeti vse uhlje.

Posoda, mokra koža, vrvica in nekaj lukenj... Bo iz tega res kaj nastalo?

Seveda!!!

Tik preden smo se čisto zapletli sami s seboj, je bila izdelava pri kraju in naši bobenčki so se z vsem svojim bobnenjem važili pred nami. In mi smo komaj komaj počakali, da se je koža toliko posušila, da smo iz njih lahko izvabili prve zvoke. Verjemite, bilo je super!

(NT)