Vsak dober izlet se seveda začne z jutranjim posvetom...
... in že je bilo treba zagristi v strmino. Toliko borov na kupu že dolgo nismo videli.
Sopihajoči in že precej rdeči v lica smo končno našli prvo jaso za počitek.
Ampak koča na Slivnici je izgledala še tako daleč...
Dober sendvič vedno pomaga in tudi mi smo siti spet poskočno krenili naprej.
Pot se je kmalu razprostrla v cel travnik. In nebo je zvilo oblačkasto prejo v klobčič ter jo pospravilo nekam za obzorje. Sonce :)))
Zamikalo nas je, da bi brcnili težke čevlje z nog in se bosi sprehodili po zeleni preprogi. (Ali pa vsaj naredili kakšen majčken premet :)
Ko srečaš trdoživo in zanimivo drevo, na katerega ti učiteljice ne dovolijo splezati, se z njim vsaj slikaš. (Ampak stvar ni tako zabavna :(
In če je s tabo učitelj športne vzgoje, te nekje pod vrhom doleti nova nepričakovana akcija - gorski tek, kaj pa drugega (sploh!).
Takole utrujeni smo se sesedli pred kočo in se zastrmeli v dolino.
No, nekateri so si omislili še pravi japonski piknik, ker je za kaj takega Slivnica idealna :) Ob pogledu na jajčne zavitke, suši, alge, krompirček z majonezo... so se nam vsem cedile sline.
Pa nas je ura kar kmalu spet nagnala nazaj. Po travah in stezah in gričkih in jarkih... mimo borovcev in smrek in javorov... Slivnica, lep dan si nam podarila!(NT)
6 komentarjev:
Res je da smo se imeli res carsko,no še bolj carsko bi pa bilo,če bi imeli malo manj za prehodit ha ha.Ko pa smo prišli h koči na cilj nas je skoraj pobralo ko smo izvedeli, da koča ni odprta in ,da si ne bomo mogli kupiti sladkarij, mi namreč ne moremo živeti brez sladkarij, no nekateri.Naša Anna pa je bila prav prezadovoljnaaaaaaa z Japonsko malico (kdo pa nebi bil ha ha).Lepo se imejte pa upajte, da bo za vas koča odprta ,če boste do nje sploh lahko prišli.Saj se hecam.Adijo
Ah kolezija...
Pa kaj jaz govorim!
ups...
PREVEČ MUČNIH UR JE V
KULEZIJI SPLOH PA NA ŠPORTNIH DNEVIH
to pa ni pomembno...
jaz pa ni sem mogla gor razen če pojem kako dobroto...
ampak je bilo lepo čeprav pre malo vode...
ah ja fantje so tekli do vrha
ne morem vrjeti!
jaz sem hode komaj prišla do gor
moram jim čestitati!
jaz sem prinesla japonsko hrano
najbolj me je jezilo,da so
eni iz druge šole govorili,da
je ogabno,GRRRRRRRRRRRRRRRR!!!
NO ADIJO...SE VIDIMO NASLEDNIČ
ANNA
UDELEŽILA SEM SE TEKMOVANJA V TEKU
AMPAK BIL JE ZELO STRM HRIB IN SEM SKORAJ UMRLA LE NA KONCU SEM ZAŠPRINTALA PROTI CILJU AMPAK JE BILO ZELO MUČNO IN VROČE....
Ne moreva verjeti kako so lahko eni po hribu navzgor kar tekli...
Pa to je noro!
na vrhu pa smo se vsi veselo in debelo,mastli s sušiji...in pokemon omakico,mislim pokemon začimbicami...
Njamaaaaaa!
to je bila prava pojedina!pa za zraven še japonski krompirček z majonezo in kumaricami,listi od redkvic z sojno omako in jajc,ki je kot neka rola,narezana na kolobarčke.spet
Njamaaaaaa!
vse to je prinesla naša dobra, Annačan.če ne veste,kdo je to, utipkajte njeno internetno stran!
vsi,ki vsega tega nebi niti probali,vam srčno priporočava, da vseeno probate, ker je to nekaj nejboljšega na svetu!
Čist res!
lep pozdrav,ajda in lara!
V sredo 15.10 smo 5a in b odšli na Slivnico. Imeli smo se zelo dobro ampak je bil en problemček do koče je bilo kar veliko m in bilo je kar naporno zato smo bili zelo veseli ko smo prišli do koče in se napili in najedli.Uglavnem smo se imeli hudo.
POT NA SLIVNICO JE BILA ZELO DOLGA IN NAPORNA!KO SMO PRIŠLI DO KOČE SMO SE PRAV POŠTENO NAJEDLI IN POPILI KER SMO SI TO POŠTENO ZASLUŽILI !
BILO JE LEPO ČEPRAV POT DO KOČE NAM NI BILA VŠEČ.
Z ŽULJI SMO SE TEŽKO PREBILI NAZAJ DOL KJER NAS JE PRIČAKAL AVTOBUS.
Objavite komentar