Na počitniško soboto (ki bi težko bila bolj vetrovna in mrzlotna) smo se ljubitelji teka naše šole zbrali na ploščadi Cankarjevega doma, da se udeležimo 13. ljubljanskega maratona. Mi in še več tisoč šolarjev od daleč in blizu.
Najprej se je bilo treba pripraviti na napore (Kaj nismo kot eni razigrani ptički? Učiteljica sploh :) ...
... in naredili smo kar precej vaj, da smo se ogreli na noter in na ven.
Ogled proge je nekatere navdal z eno majčkeno skrbjo.
Zato je bil vsak dodaten prst še kako dobrodošel.
... in naredili smo kar precej vaj, da smo se ogreli na noter in na ven. Ogled proge je nekatere navdal z eno majčkeno skrbjo.
Brez številke seveda ni šlo in tudi za to je bilo potrebno nekaj spretnosti, saj so se hladni prsti vse preradi vozljali med sabo, namesto da bi sponko potisnili tja, kamor jo je namenil namestiti lastnik.
Zato je bil vsak dodaten prst še kako dobrodošel.
Čestitke staršev in šolskih spremljevalcev vsem, ki so tako pogumno zmogli progo, so prišle naravnost iz srca. Na male in velike tekače smo bili zelo ponosni.
Mamin objem pa je sploh dokončno opravil z izmučenostjo.
Podoben učinek so imeli bonboni. (Pravzaprav ga imajo kadarkoli in vedno, naj bo težava taka ali drugačna ;)
Ko so bili nekateri še v rahlo vznemirjenem pričakovanju napornega teka, so drugi že prihajali na cilj.
Medalje, ki so jo tekači prejeli, se zagotovo ni dalo pojesti. (Več kot en poskus ugriza v odličje zavoljo možnih zobnih odkruškov odločno odsvetujemo!)
In ker smo KULezijci pravi otroci športa (pa tudi drugih dobrih reči, a tokrat naj to izpustimo), vemo, da bomo drugo leto spet zraven :)
(NT)
Ni komentarjev:
Objavite komentar