Literarna kolonija 17. – 19. oktober 2008
Udeleženci: Marjeta Drobnič, Ana Horvath, Maj Jus, Rok Kuntner, Erik Marinčič, Martina Miklavčič, Kristina Nagode, Martina Petrič, Manca Šuštar, Petra Zajc, Špela Leiler, Maša Novosel, Martina Perko, Tjaša Prodan, Anja Trobec.
Mentorice: Petra Štampfl, Damjana Mojškerc, Mihaela Časar.
Prejšnji vikend je 15 naših devetošolcev ustvarjalno preživelo v deželi Srečka Kosovela. Med Tomajem in Pliskovico so nabirali čutne vtise, kakor jih je vsakodnevno živel kraški pesnik čiste tišine. V jesenskem dežju so prehodili del njegove poti v šolo, od Tomaja proti Sežani. Obliti s pomenljivo igro svetlobe deževnega vremena ter z dramatičnimi barvami oktobrske pokrajine so podoživljali njegovo poezijo.
V toplem zavetju tihe kraške vasice so okušali gostoljubje in domačnost kraševcev. Med bivanjem pod isto streho so bolje spoznali sebe in druge ter nekaj skrivnosti ustvarjalnega procesa.
Svoji domišljiji in talentom so odpirali poti v delavnicah kreativnega pisanja, v delavnici prebujanja čutov, v delavnici kritičnega opredeljevanja do družbe, ob spoznavanju, interpretaciji in poustvarjanju Kosovelove poezije, na zabavi ob gledaliških improvizacijah, ob iskanju ustreznega motiva, ki so ga ujeli v objektiv fotoaparata ali pa z ogljem na papir. In vse vznemirjenje se je prelilo v pesmi. Čisto originalne in čisto njihove.
Odločno in odlično so jih predstavili gostom na literarnem dopoldnevu ob zaključku kolonije.
Mi, učitelji smo ponosni nanje. Verjamemo, da tudi vi.
Prijetno izkušnjo učenja in poučevanja, sodelovanja in soustvarjanja, uživanja med otroki in z njimi so nam omogočili: Podjetje Formitas iz Ljubljane, Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij iz Ljubljane, ETRA 33 - energetski transformatorji iz Ljubljane, KL invest iz Kranja, Comita d.d. iz Kranja, ST-Trend iz Škofje Loke, Peter Mužič iz Ljubljane, Plesni klub Miran Dance iz Pirnič, vodstvo, kolektiv in starši OŠ Kolezija.
VSEM ISKRENA HVALA.
Vtisi s kolonije ...
"Sredi jeseni, ko je Kras v najlepših barvah, smo se v največjem nalivu odpravili v Pliskovico na Krasu. V Tomaju smo po ogledu Kosovelove hiše odšli na Kosovelovo pot . V njegovi hiši smo smeli zaigrati na stari klavir, na katerega je igrala Kosovelova sestra pianistka. Kristina je iz njega zvabila nekaj lepih zvokov."
"Pred odhodom na Kosovelovo pot smo se podkrepili s sendviči, ki so nam jih pripravili v šolski kuhinji. Na pot smo se z velikim veseljem odpravili po dežju in to nam ni uničilo razpoloženja. Sredi največjega naliva smo se potem odpeljali v Pliskovico na Krasu. Tam smo zelo uživali pa tudi delali. Pisali smo spise, poslušali predavanje, se šli pesnike, delali po skupinah, obravnavali Kosovela. Zadnji dan so starši prišli po nas in mi smo jim naše delo na kratko predstavili. Tako smo strnili čudovito preživet podaljšan vikend na čudovitem Krasu ..."
Marjeta, 9. a
"Razen prvi dan je sonce žgalo in takoj smo lahko občutili tisti pravi Kosovelov Kras...
Bori, plahte pisanih vinogradov, rdečih rujev in značilne hiše. Ta lepota je tudi tiste, najbolj skrite romantike odkrito očarala. Večina se nas je celo navduševala nad učenjem o Kosovelu in njegovi poeziji. Napisali smo domišljijski spis, se preizkusili v pisanju pesmi, poustvarjali njegove in risali motive iz narave."
Špela, 9. b
"Kolonija mi je bila "ful" všeč, ker nismo imeli strogih pravil. Najbolj mi je bilo všeč ustvarjanje z ogljem in pisanje impresionističnih pesmi. To je bila nepozabna kolonija."
Martina, 9. b
"V petek, 17. 10. 2008, smo se z avtobusom odpeljali v Tomaj. Od tam smo se odpravili na znano Kosovelovo pot, katere pa nismo dokončali zaradi dežja (blagor tistim, ki so imeli dežnike). Potem smo se z avtobusom odpeljali na turistično kmetijo Petelin-Durcik. Tam smo dva dni odkrivali Kosovelovo življenje ter njegovo umetnost. Vendar smo se ob delu tudi veliko zabavali (kolikor se je mogoče v prisotnosti treh učiteljic). Na koncu pa smo priredili še zaključno prireditev, na katero so prišli starši, ravnateljica in učitelji. Že dejstvo, da nobena od učiteljic ni dobila živčnega zloma , kaže na to, kakšen uspeh je bila kolonija in da vsi upamo, da se bo ponovila."
Maj, 9. a
"Kolonija je bila zelo carska in naj naj naj tabor na svetu!!! =D Vzdušje je bilo zelo sproščeno in družba zelo dobra. Zelo smo se razumeli med sabo in se zabavali. Delali smo vse mogoče. Najbolje je bilo, ko smo risali čudovito kraško pokrajino in ko smo imeli zabavni večer. Zadnji večer je doseglo naše druženje vrhunec, ko smo si povedali naše vtise o koloniji. Takrat smo bili zelo veseli. "
Martina P., 9. a
"Čez vikend smo se imeli ful hudo dobro, ker smo bili na prvi literarni koloniji. Bilo je zelo zabavno, ker to ni bil navaden tabor. Bili smo zmeraj nasmejani. Pa ne samo mi, ampak tudi zabavne učiteljice. Haha ... No, na Krasu smo se posvetili slovenskemu pesniku Srečku Kosovelu, poleg vsega pa smo pisali tudi Diabetes."
Maša, 9. b
Poprčki ...
*V zvoniku je bilo zelo zabavno.
*Petra: "A jaz to povštru govorim?" Manca izza vrat: "Ja."
*Rokove arije pod tušem.
*Čupaste čupe.
*Prodajanje kamele.
*Improliga: govorilne ure oz. otroci vladajo šoli.(MČ, PŠ, DM)
Na počitniško soboto (ki bi težko bila bolj vetrovna in mrzlotna) smo se ljubitelji teka naše šole zbrali na ploščadi Cankarjevega doma, da se udeležimo 13. ljubljanskega maratona. Mi in še več tisoč šolarjev od daleč in blizu.
... in naredili smo kar precej vaj, da smo se ogreli na noter in na ven. 
Ogled proge je nekatere navdal z eno majčkeno skrbjo.
Zato je bil vsak dodaten prst še kako dobrodošel.
Brez številke seveda ni šlo in tudi za to je bilo potrebno nekaj spretnosti, saj so se hladni prsti vse preradi vozljali med sabo, namesto da bi sponko potisnili tja, kamor jo je namenil namestiti lastnik.
Čestitke staršev in šolskih spremljevalcev vsem, ki so tako pogumno zmogli progo, so prišle naravnost iz srca. Na male in velike tekače smo bili zelo ponosni. 
Mamin objem pa je sploh dokončno opravil z izmučenostjo.
Podoben učinek so imeli bonboni. (Pravzaprav ga imajo kadarkoli in vedno, naj bo težava taka ali drugačna ;)
Medalje, ki so jo tekači prejeli, se zagotovo ni dalo pojesti. (Več kot en poskus ugriza v odličje zavoljo možnih zobnih odkruškov odločno odsvetujemo!)
In ker smo KULezijci pravi otroci športa (pa tudi drugih dobrih reči, a tokrat naj to izpustimo), vemo, da bomo drugo leto spet zraven :)
(NT)
Nekateri so plesali v telovadnici...
... drugi so se začeli učiti plesov v svojih razredih.
In ko smo zamenjali prostore, smo se lotili še tekmovanja v limbu. In če nas je nizka palica malo prestrašila, smo za korajžo vzeli s sabo sošolca. To vedno pomaga. 
Vsak razred se je predstavil z enim od plesov, ki se ga je naučil v razredu...
... ostali pa smo jih vneto vzpodbujali. Na odru ali okrog njega - vsi smo uživali! 
Dogajanje so si iz ptičje perspektive ogledali tudi ta veliki.
No, nekateri... Tisti z nekoliko manj "zabušantske" sreče so morali po navodilih športnih učiteljev tekati po igrišču, saj smo jim zasedli telovadnico.
Ko so se ure plesa iztekle, smo bili utrujeni, lačni, premočeni in rdeče rdeči v lica, ampak zadovoljni.
Kajti - bilo je 100% KUL! Za kaj takega smo tudi v bodoče vedno ZA :)
(NT)
"
