ŽELIMO SREČNO LETO 2009,

VSAKEMU ZASE IN DRUG Z DRUGIM.

DEŽ...

...IN ŠE VEČ DEŽJA IN ŠE VEČ KOT ŠE VEČ DEŽJA...

In kako naj dedek Mraz v takem sploh prisanka do nas??? (Tista ideja z balonom sploh ni bila slaba (itaaak! :) in z njo se lahko kosajo le take, ki vključujejo čolne, srfe, hidroplane in podobno =)

NOVI UČITELJSKI MODNI TRENDI

Kje? Šolska telovadnica.

Kdaj? Ura športne vzgoje.

Kdo? Učiteljici v prvi triadi.

Zakaj? Ker pač ne moreta ne-biti v kiklicah in ker hkrati spoštujeta šolska pravila.

Odzivi?

Ravnateljica: Super, punci, samo da ne hodita v škornjih po telovadnici.

Učenci: brez odziva (kdo ve, če bi opazili, da hodita bosi... poskus za poletje ;)

Kolegica: Ha ha ha... a si lahko vzamem dve minuti, da se odsmejem do konca?

(NT)

GROHARJEVA DOMAČIJA

Peti razredi smo odšli na Groharjevo domačijo v Sorico. Tam nam je gospod predstavil glasbila. Nam so se zdela zelo zanimiva, zato smo komaj čakali, da poskusimo zaigrati nanje. Končno smo le dočakali! Gospod je določil par otrok, ki so igrali na razne bobne, tisti, ki so ostali, pa so igrali na male in velike škatlice. Naredili smo orkester. Najprej smo imeli generalko, nato pa smo zaigrali gledalcem (učiteljem). Orkester smo poimenoval Pat in Mat. Nato smo imeli odmor in na straniščih so bile dolge vrste. Po odmoru smo se odpravili v sobo, kjer je bilo polno lepih slik. Gospod nam je razložil, kaj bomo risali, in nam to tudi narisal. Vse je bilo sestavljeno samo iz kroga, trikotnika in pravokotnika. Narisati je bilo še kar lahko, a nekaterim se ni posrečilo. Nato smo se morali odpraviti nazaj v šolo. Mimogrede pa smo še izvedeli, da imajo mucko, ki se zjutraj naje, čez dan pa se potepa naokoli.

Sara Jeđud, 5.b

Zadnjič smo se odpravili na Groharjevo domačijo. Bilo je dobro ali pa bedno. V avtobusu nama je bilo slabo, saj so bili zelo kruti ovinki. Ko smo prispeli, nas je pričakala dišeča malica (pizza in sok). Ko smo se najedli, nas je vodič odpeljal v glasbeno sobo. Tam nam je zaigral na različne inštrumente, ki smo jih potem lahko še sami preizkusili. Nekateri so igrali na bobne, drugi na metalofone, ksilofone, palčke in na še veliko drugih reči. Nam puncam se je to zelo zavleklo - v več kot šolsko uro. Ko je bilo končno konec, nam je vodič povedal, da bomo tudi risali. Takrat nama je vse padlo dol. Odpravili smo se v zgornje nadstropje, kjer je bila urejena risarska delavnica. V njej je bilo veliko slik. Tudi mi smo risali zasenčene umetnine. Po končanem delu smo se vsi utrujeni odpravili na avtobus. Seveda nam je bilo spet slabo! V šolo smo prispeli vsi zaspani ter »zalimani« .

Lara Rebernik in Ika Fazarinc, 5.a

NA GROHARJEVO DOMAČIJO SMO SE PELJALI Z AVTOBUSOM. PO KAKŠNI URI SMO PRISPELI. KER SMO BILI TAKO LAČNI, NAS JE VODIČ TAKOJ PELJAL V PRITLIČJE NA MALICO. POTEM SMO ŠLI V GLASBENO SOBO. PREDSTAVIL NAM JE VSE INŠTRUMENTE IN NA NEKATERE SMO ZAIGRALI KOT ORKESTER. KMALU SMO IMELI KRATEK POČITEK. PO POČITKU SMO ŠLI RISAT. RISALI SMO S SVINČNIKI. BILO MI JE VŠEČ, KER SMO VELIKO USTVARJALI.

Maša Slavec, 5.B

Na Groharjevo domačijo smo se peljali z avtobusom. Po dolgi vožnji smo prispeli na cilj. Tam smo najprej pojedli malico, potem pa smo šli v sobo, kjer so bila sama glasbila. Tam nam je voditelj zaigral na vsa glasbila, potem pa smo sestavili orkester. Orkester je bil sestavljen iz bobnov, ropotulj in palčk. Potem smo imeli kratek počitek. Nato smo šli v zgornje nadstropje in tam smo risali. Risati smo morali s senčenjem. Dobili smo svinčnik in nismo smeli radirati. Vsem je lepo uspelo. Nato smo morali iti. Bilo je zelo zanimivo, še posebno, ko je voditelj igral na bobne.

Biba Milavec, 5.b

(Foto KB)

PRVI SNEG

... ALI SREČA V ŠOLI JE NEPOPISNA

Kaj se zgodi v razredu, ko začno naletavati prve snežinke (njihova velikost je mikronska in povprečen učitelj jih sploh ne zazna)?

Vsi delovni načrti splavajo po vodi, saj se skozi razrede razlegajo vzdihi in kriki občudovanja, otroci nekontrolirano vstajajo, stoli škripajo, občasno se na okna prilepije cele gruče posmrkanih noskov (pa tudi tistih ta velikih, ki sploh niso posmrkani), v zraku plava večni šepet o popoldanskem sankanju, delanju bunkerjev in drugih različicah preganjanja po snegu...

In učitelji so proti nečemu takemu, kot je sneg, popolnoma brez moči. Premagani! Oči vsega živega šolskega so na takle dan uprte ven in na hodnikih je velika nevarnost trkov in popolnih zastojev. Sem in tja se iz ust kakega devetošolca zasliši le: "Eh, ti ta mali... so že zunaj... zdaj nam bodo pa ves sneg pobrali!"

Tisti najbolj nogometni po srcu pa se tudi v snežnem metežu ne odpovejo žogi. Kajti nogometa se pač na noben dan ne more ne-igrati.

Sedaj pa čakamo samo še na dedka Mraza, da z balonom pristane v našem atriju. In s tem se nam bodo izpolnile že skoraj vse želje za letos :)

(NT)

ŠOLSKO GRADBIŠČE

1374 polnih lopat zemlje, 1 bager in njegovih 612 prevoženih metrov po šolskem igrišču, 35 cevi, 219 metrov žičnate ograje, nekaj betona, 4 žulji in ščepec čarovnije... pa bo naša šola na novo ogrnjena. Z novim odbojkarskim igriščem in stezo ob sebi... Mi pa taki važiči :-)

(NT)

ŠPORTNI DAN

Prvi in drugi razredi smo odšli v Šport SiTi, da se razmigamo v malo drugačnem okolju. (O kakšnem tekanju po soncu in svežem zraku lahko v teh sivih dneh le sanjarimo :(

Punce so odkrile košarko :)

Bojevite, požrtvovalne, močne... so dale toliko košev, da so jim v tistem trenutku tudi igralci NBA lahko zavidali.

Dvorane so bile polne elektronskih plošč in ekranov.

In mi v boju z virtualnimi možiclji neustrašni.

Zmage so bile težke, toda tako sladke.

Za tenis na travi smo potrebovali le plastično daljinsko ploščico in televizijo. In kaj potem, če je vmes začelo deževati!

Segreli smo se kot precej zakurjene majhne pečke, zato smo hitro izgubljali tekočino. Rezerve je bilo treba pogosto polniti.

Ob dobri glasbi ni bilo težko dvigovati uteži, poganjati pedala, se sklanjati, poskakovati... (Ampak ne vprašajte nas, kaj so naslednji dan na to rekle naše mišice.)

Tudi tekme v hokeju so bile divje ;)

In čeprav smo premagali vsa bitja iz drugega sveta, je bila za nekatere mašnica na čevlju čisto pretrd oreh.

Še pulover čez glavo (tudi težavnosti te naloge ne gre kar tako podcenjevati) in že smo se izčrpani odpravili v šolo na kosilo. Tega dne smo imeli miganja povsem dovolj. (Ampak le tega dne :)

(NT)

TRUBAR NA KOLEZIJI

V četrtek, 23.10.2008, smo se spomnili naših reformatorjev. Med likovnim poukom smo narisali Trubarjev portret. Med slovenščino smo naredili plakate, igralci pa so pridno vadili kratko in poučno igro na to temo. Vsem je bila zelo všeč, ker je bila smešna.

Med malico je bil oder prazen.

Super ponaredek!!!!

BUM! Začelo se je brez Trubarja.

Toda končno - Trubar, ki je z nami podelil nekaj trenutkov.

Vse je šlo kot po maslu.

Tribune so bile nabito polne.

Še poslovnež, ki se mu mudi.

Zadnji priklon. Nastopajoči so bili zadovoljni z nastopom in veseli, ker so končali.

Veselje je bilo nepopisno! Zdaj pa na počitnice!

(Foto in besedilo: Mark Požlep, 9.a)

LJUBLJANSKI MARATON

Na počitniško soboto (ki bi težko bila bolj vetrovna in mrzlotna) smo se ljubitelji teka naše šole zbrali na ploščadi Cankarjevega doma, da se udeležimo 13. ljubljanskega maratona. Mi in še več tisoč šolarjev od daleč in blizu.

Najprej se je bilo treba pripraviti na napore (Kaj nismo kot eni razigrani ptički? Učiteljica sploh :) ...

... in naredili smo kar precej vaj, da smo se ogreli na noter in na ven.

Ogled proge je nekatere navdal z eno majčkeno skrbjo.

Brez številke seveda ni šlo in tudi za to je bilo potrebno nekaj spretnosti, saj so se hladni prsti vse preradi vozljali med sabo, namesto da bi sponko potisnili tja, kamor jo je namenil namestiti lastnik.

Zato je bil vsak dodaten prst še kako dobrodošel.

Čestitke staršev in šolskih spremljevalcev vsem, ki so tako pogumno zmogli progo, so prišle naravnost iz srca. Na male in velike tekače smo bili zelo ponosni.

Mamin objem pa je sploh dokončno opravil z izmučenostjo.

Podoben učinek so imeli bonboni. (Pravzaprav ga imajo kadarkoli in vedno, naj bo težava taka ali drugačna ;)

Ko so bili nekateri še v rahlo vznemirjenem pričakovanju napornega teka, so drugi že prihajali na cilj.

Medalje, ki so jo tekači prejeli, se zagotovo ni dalo pojesti. (Več kot en poskus ugriza v odličje zavoljo možnih zobnih odkruškov odločno odsvetujemo!)

In ker smo KULezijci pravi otroci športa (pa tudi drugih dobrih reči, a tokrat naj to izpustimo), vemo, da bomo drugo leto spet zraven :)

(NT)

PLESNI DAN

Spet smo plesali :))
Ker nas je le še en dan ločil od počitnic in ker nas je obiskala plesna šola, ki nas je popeljala v svet skakanja, mahanja z rokami, miganja s prsti, cepetanja, kuštranja... in drugih malce nekontroliranih dejavnosti. Vse zaradi živahne muzike, ki človeku niti slučajno ni pustila mirno opazovati sveta okoli njega.

Nekateri so plesali v telovadnici...

... drugi so se začeli učiti plesov v svojih razredih.

In ko smo zamenjali prostore, smo se lotili še tekmovanja v limbu. In če nas je nizka palica malo prestrašila, smo za korajžo vzeli s sabo sošolca. To vedno pomaga.

Vsak razred se je predstavil z enim od plesov, ki se ga je naučil v razredu...

... ostali pa smo jih vneto vzpodbujali. Na odru ali okrog njega - vsi smo uživali!

Dogajanje so si iz ptičje perspektive ogledali tudi ta veliki.

No, nekateri... Tisti z nekoliko manj "zabušantske" sreče so morali po navodilih športnih učiteljev tekati po igrišču, saj smo jim zasedli telovadnico.

Ko so se ure plesa iztekle, smo bili utrujeni, lačni, premočeni in rdeče rdeči v lica, ampak zadovoljni.

Kajti - bilo je 100% KUL! Za kaj takega smo tudi v bodoče vedno ZA :)

(NT)