Najprej nam je prijazna voditeljica povedala nekaj o živalcah, ki so nas čakale v filmu - o bobrih. Ali veste, da zdržijo pod vodo 15 minut? (Več od delfinov!) Potem pa smo se potopili v čarobni svet divjine...
V tejle drveni kopici zgoraj živi Beli pramen s svojo družino.
Svojo sestrico ima nadvse rad in lepo se igrata skupaj. A kaj, ko ga voda odnese daleč stran od doma in se na poti nazaj komaj reši pred volkovi, ki so pred časom že pohrustali njegovega očeta.
In tole je sova v svoji večni vlogi modre opazovalke... Na veselje vseh gledalcev se mali Beli pramen srečno vrne k mami in sestrici, s seboj pa pripelje še gospoda bobra, ki prevzame mesto očeta. Pa je vsa družina spet radostna in cela od repa do najdaljše brčice na gobčku :) (Take zgodbe so nam všeč!!!)
Ob izhodu nas je pričakal še pravi bober (majčkeno sicer nagačen), ki smo si ga z zanimanjem ogledali. Razveselili smo se dejstva, da bobri po 300 letih spet živijo v naših krajih. Kar se pa filma tiče - fantastično! Priporočamo ga vsem, ki imate radi naravo in živali, pa tudi tistim, ki jih nimate, saj boste zaradi čudovitih prizorov vse to vzljubili v dno srca :)(NT)
Do sitega sva se najedla čokoladnih rogljičkov in vroče čokolade, saj sva morala jesti za vse: Niko Matjašič, Mašo in Nino Senih, Lino Matjašič, Matejo Domič, Marjeto Drobnič in Špelo Leiler, ki se zaradi šolskih obveznosti na žalost niso mogli udeležiti sprejema.
Pri likovnem krožku smo ustvarili res lep novoletni lampijon.
Skupaj z ravnateljico pa smo izvedli tudi nevaren podvig razpredanja zalepljenih orehov s kraguljčki. Uspelo nam je s skupnimi močmi, lestvijo in škarjami... 
Preživeli smo prijetno dopoldne. 
Zbor pred hotelom
No pa začnimo
Čakalo nas je presenečenje... sneg
Pripravi, pozor...
Najboljše je, da smo zmagali tekmo. Nazdravili smo z ledenim čajem in vodo. Donna Močnik
Smučam v skupini Kolezija, pri učitelju Viktorju Ekartu. Imamo se lepo, vendar me moti njegova dolgotrajna razlaga. Opozoril me je že 97 krat. Val Simonič
Bilo je veselo.
Dobro je smučati, drugače je vredu. Luka Markelj
Po kosilu se je začela AKCIJA. Oblekli smo se smučarske hlače in bundo; zapeli smučarske čevlje, smučke na ramo in odšli smo na Belvi. Po dobrem ogrevanju, smo si zapeli smuči. Previdno smo se spustili po strmini. Pokazali smo dosedanje znanje. Dve urici na strmini sta minili hitro. Pojedli smo malo energije in nekaj začeli smo s "šolskim" delom. Jutri sledi delo po skupinah.
Dramski krožek pod mentorstvom učiteljice Tine se nam je predstavil kar s tremi igricami.
In mi smo prav v vse tri čisto "noter padli". 
Brez mašnic učiteljice Branke seveda ni šlo pri nobeni predstavi.
In medtem, ko se je za nekatere že začel zaplet z zlato gosko,...
... je nekaj junakov še čakalo za odrom, da pridejo v zgodbo (in po vsej verjetnosti rešijo svet pred propadom).
Dan pred počitnicami smo odšli v Šentjakobsko gledališče in si tam ogledali mjuzikal Mali kakadu.
Presenetil nas je dedek Mraz in zapeli smo mu tisto staro Sivo kučmo, ki so mu jo prepevale še naše mamice in očki.
V šoli smo si na hodniku omislili zabavo z rajanjem, na katero smo povabili tudi ravnateljico Lidijo.
Pa ni prišla ravnateljica, ampak...
... dedek Mraz (spet :)) In nismo se ga razveselili samo otroci, pač pa tudi odrasli - prav vsi po vrsti.
Zaupal nam je marsikatero zanimivost iz svojega življenja (če mu je verjeti, ga sem in tja malo pobrijejo njegovi jelenčki), mi pa smo mu razložili, da imamo zelo pridne učiteljice in da smo tudi sami nadvse pridni.
Samo nekaj nam še danes ne gre v račun...
... Zakaj nosi tako moderne športne čevlje namesto škornjev?