Kje? Šolska telovadnica.
Peti razredi smo odšli na Groharjevo domačijo v Sorico. Tam nam je gospod predstavil glasbila. Nam so se zdela zelo zanimiva, zato smo komaj čakali, da poskusimo zaigrati nanje. Končno smo le dočakali! Gospod je določil par otrok, ki so igrali na razne bobne, tisti, ki so ostali, pa so igrali na male in velike škatlice. Naredili smo orkester. Najprej smo imeli generalko, nato pa smo zaigrali gledalcem (učiteljem). Orkester smo poimenoval Pat in Mat. Nato smo imeli odmor in na straniščih so bile dolge vrste. Po odmoru smo se odpravili v sobo, kjer je bilo polno lepih slik. Gospod nam je razložil, kaj bomo risali, in nam to tudi narisal. Vse je bilo sestavljeno samo iz kroga, trikotnika in pravokotnika. Narisati je bilo še kar lahko, a nekaterim se ni posrečilo. Nato smo se morali odpraviti nazaj v šolo. Mimogrede pa smo še izvedeli, da imajo mucko, ki se zjutraj naje, čez dan pa se potepa naokoli.
Zadnjič smo se odpravili na Groharjevo domačijo. Bilo je dobro ali pa bedno. V avtobusu nama je bilo slabo, saj so bili zelo kruti ovinki. Ko smo prispeli, nas je pričakala dišeča malica (pizza in sok). Ko smo se najedli, nas je vodič odpeljal v glasbeno sobo. Tam nam je zaigral na različne inštrumente, ki smo jih potem lahko še sami preizkusili. Nekateri so igrali na bobne, drugi na metalofone, ksilofone, palčke in na še veliko drugih reči. Nam puncam se je to zelo zavleklo - v več kot šolsko uro. Ko je bilo končno konec, nam je vodič povedal, da bomo tudi risali. Takrat nama je vse padlo dol. Odpravili smo se v zgornje nadstropje, kjer je bila urejena risarska delavnica. V njej je bilo veliko slik. Tudi mi smo risali zasenčene umetnine. Po končanem delu smo se vsi utrujeni odpravili na avtobus. Seveda nam je bilo spet slabo! V šolo smo prispeli vsi zaspani ter »zalimani« .
NA GROHARJEVO DOMAČIJO SMO SE PELJALI Z AVTOBUSOM. PO KAKŠNI URI SMO PRISPELI. KER SMO BILI TAKO LAČNI, NAS JE VODIČ TAKOJ PELJAL V PRITLIČJE NA MALICO. POTEM SMO ŠLI V GLASBENO SOBO. PREDSTAVIL NAM JE VSE INŠTRUMENTE IN NA NEKATERE SMO ZAIGRALI KOT ORKESTER. KMALU SMO IMELI KRATEK POČITEK. PO POČITKU SMO ŠLI RISAT. RISALI SMO S SVINČNIKI. BILO MI JE VŠEČ, KER SMO VELIKO USTVARJALI.
(Foto KB)
Kaj se zgodi v razredu, ko začno naletavati prve snežinke (njihova velikost je mikronska in povprečen učitelj jih sploh ne zazna)?
Vsi delovni načrti splavajo po vodi, saj se skozi razrede razlegajo vzdihi in kriki občudovanja, otroci nekontrolirano vstajajo, stoli škripajo, občasno se na okna prilepije cele gruče posmrkanih noskov (pa tudi tistih ta velikih, ki sploh niso posmrkani), v zraku plava večni šepet o popoldanskem sankanju, delanju bunkerjev in drugih različicah preganjanja po snegu...
In učitelji so proti nečemu takemu, kot je sneg, popolnoma brez moči. Premagani! Oči vsega živega šolskega so na takle dan uprte ven in na hodnikih je velika nevarnost trkov in popolnih zastojev. Sem in tja se iz ust kakega devetošolca zasliši le: "Eh, ti ta mali... so že zunaj... zdaj nam bodo pa ves sneg pobrali!" 
Tisti najbolj nogometni po srcu pa se tudi v snežnem metežu ne odpovejo žogi. Kajti nogometa se pač na noben dan ne more ne-igrati.
Sedaj pa čakamo samo še na dedka Mraza, da z balonom pristane v našem atriju. In s tem se nam bodo izpolnile že skoraj vse želje za letos :)
(NT)
1374 polnih lopat zemlje, 1 bager in njegovih 612 prevoženih metrov po šolskem igrišču, 35 cevi, 219 metrov žičnate ograje, nekaj betona, 4 žulji in ščepec čarovnije... pa bo naša šola na novo ogrnjena. Z novim odbojkarskim igriščem in stezo ob sebi... Mi pa taki važiči :-)
Punce so odkrile košarko :) 
Bojevite, požrtvovalne, močne... so dale toliko košev, da so jim v tistem trenutku tudi igralci NBA lahko zavidali.
Dvorane so bile polne elektronskih plošč in ekranov.
Zmage so bile težke, toda tako sladke.
Za tenis na travi smo potrebovali le plastično daljinsko ploščico in televizijo. In kaj potem, če je vmes začelo deževati!
Segreli smo se kot precej zakurjene majhne pečke, zato smo hitro izgubljali tekočino. Rezerve je bilo treba pogosto polniti.
Ob dobri glasbi ni bilo težko dvigovati uteži, poganjati pedala, se sklanjati, poskakovati... (Ampak ne vprašajte nas, kaj so naslednji dan na to rekle naše mišice.) 
Tudi tekme v hokeju so bile divje ;)
In čeprav smo premagali vsa bitja iz drugega sveta, je bila za nekatere mašnica na čevlju čisto pretrd oreh. 
Med malico je bil oder prazen.
Super ponaredek!!!! 
BUM! Začelo se je brez Trubarja.
Toda končno - Trubar, ki je z nami podelil nekaj trenutkov.
Vse je šlo kot po maslu.
Tribune so bile nabito polne.
Še poslovnež, ki se mu mudi.
Zadnji priklon. Nastopajoči so bili zadovoljni z nastopom in veseli, ker so končali.
Veselje je bilo nepopisno! Zdaj pa na počitnice!