NA KMETIJI

Na dan, ko se je vreme skisalo, smo se drugošolci znašli na kmetiji Davčen sredi škofjeloških hribov. Še dan prej bosi in v kratkih majčkah, tedaj pa v volnenih jopicah in gumijastih škornjih, želeč si tudi kakšne rokavice...

Najprej smo spoznali koze in do konca so ostale naše ljubljenke.

Obiskal nas je tudi lovec. Pisk v rog in predavanje se je začelo.

Kaj naj človek v dežju, vetru in mrazu počne drugega, kot kleklja? (Itaaak :D)

V stari hiši smo si ogledali staro orodje, pohištvo, krožnike, ... in si celo prebrali spričevalo, staro 100 let.

Ljubkovanje majcenih zajčkov v hlevu je bilo najlepši del dneva. Za tegale zgoraj pa se nam je zazdelo, da je malce preveč zrasel.

Naslednje jutro nas je prebudilo sonce in nas popeljajo na Stari vrh. Vročine še ni bilo nazaj, zato pa so pogledi segali daleč na rob sveta.

Lepo je biti veter in kuštrati rože ...

Fotografiranje je postalo razredni hobi ...

... in poslikali smo "vse živo".

Po dveurni hoji se zdravi otroški duši pošteno prileže nekaj premetov.

Popoldne pa nas je čakalo trdo kmečko delo in naše mehke mestne ročice so se morale kar potruditi. Ampak - uspelo nam je!

Vožnja s polnim vozom trave nazaj ... Nahranili smo krave in se lotili izdelovanja piščalk.

Proti večeru nas je razveselila kobila Riča in nam pokazala svoje zobe. (Pogled v njen gobec pa nas je vzpodbudil k rednemu umivanju bolj kot 1000 učnih lekcij in pridig naših staršev.) Nekateri so premagali hud strah pred višino in zibanjem na konju ter se preizkusili v jahanju.

Zvečer smo zakurili kres, ob katerem smo tudi zapeli in zaplesali.

Komaj komaj smo se utegnili oglasiti domačim s kratkimi pozdravi.

Tretji dan smo morali hitro zamesiti kruh, da se je spekel do našega odhoda. Seveda je bil to najboljši kruh na svetu. (Škoda, da ga niste mogli okusiti vsaj košček ...)

Morali smo biti zelo pridni, da smo rešili tudi vse naloge v učnem zvezku.

Uspeli smo obiskati tudi sosedov hlev, kjer živi Riča.

Tudi za igranje z žogo in guganje s trojno gugalnico se je našel čas.

Pa za valjanje po travi in veselje kar tako ...

In seveda smo pojedli vse! (Rekord: 8 štrukljev na osebo (in nekaj malega trebuhobola kasneje zraven).)

Preživeli smo 3 čudovite dneve. In čeprav niso bili vsi brez oblačka, se jih bomo spominjali kot zlate, nadvse zanimive in srečne.

(NT)