Prav kmalu kmalu je zasijalo na vse žarke in v Planico smo se pripeljali vsi zlati.
Po kratki maličici in popitku smo se po beli senčnati cesti odpravili med hribe. Bilo je vrrrrrrražje mrrrrrrrrrrraz! Rokavice, šali, kape, bunde... vse je prišlo še kako prav.
A hoja nas je hitro ogrela, le noski so ostali rdeči in mrzli kot pri najbolj zdravem kužku.
Postanek na topli ploščadi je prišel ravno pravi čas.
Treba je bilo malo sprostiti nožne mišice ter obnoviti take in drugačne zaloge.
Jesen je okrog nas namešala čudovite barve. V Ljubljani še zdaleč ni iztisnila iz sebe toliko odtenkov, toliko mešanic in kombinacij... Toplo nas je božala.
Med hojo smo naleteli na gozdarje, ki so žagali od lubadarja obolele smreke. Škodljivec gor ali dol, lubje postane pod čeljustmi njegove ličinke prava umetnina.
A se v Triglavskem narodnem parku sploh kaj sme??? (Važno, da ni prepovedano vriskanje, poskakovanje in stoja na glavi :))
Jasa, ki se je po malo več kot uri hoje razprla pred nami, je bila naravnost pravljična. Koliko trave... najbolj mehke, najbolj zelene trave na svetu!
Nekateri so jo takoj izkoristili za majčken piknik, drugi pa so pod smrekami začeli iskati palčke.
Hoja navkreber po svežem zraku nam je pordečila lička in zvrtala luknje v želodčke. Hitro, le kaj je pripravila mami???
Uuuu, mami je bila pridna... le česa v mojem nahrbtniku ni...
Tudi lovljenje ni slaba reč. Sploh se moramo dobro razteči, da se ne bodo jutri na hodniku učiteljice spet jezile, ko bomo na stranišče odhajali kot kenguruji :-)
Medtem pa so nekateri srečneži pred kočo opazili najprisrčnejšo miško kdajkoli - velikooko, rumenorjavo in tako drobceno drobceno... Žal se je takoj skrila pod hladilnik in se ni dala privabiti ven.
Zraven, sredi vsega tega direndaja, pa je rasel encijanček. In ni se pustil motiti in je rasel še kar naprej in naprej.
Tudi čas je tekel tako kot mi - hitro, najhitreje... Že prav kmalu smo se morali odpraviti nazaj. In sence so postajale vse daljše.
Sredi gozda smo zagledali vilinji krog iz gobic. Čarovnija! Nekomu se je celo zazdelo, da je v praproti zagledal zaviti vrh vilinjega klobuka. Ampak le za trenutek (pa še o tem že prav kmalu ni bil več tako prepričan).
Pa naj še kdo (kdajkoli!) reče, da učitelji nimamo polnih rok (in ust) dela...
Še to in ono (Ej, počakajte, smo že odlulale!) in avtobusi so odhrumeli skozi dolino proti Ljubljani.
In nekateri so bili zelo utrujeni :)
Imeli smo se zelo lepo in prav vsak si je ta zlat dan spravil na posebno mesto v svojem srčku.
(Foto in tekst: NT)
Meni je bilo danes fuuuul všeč, ker smo bili na svežem zraku in smo opazovali prelepo naravo. Na takih izletih se lahko veliko naučiš, pa še hoditi je zelo zdravo. (Ana, 3.b)
Mislim, da smo naredili odlično stvar, da smo se danes odpravili na tale konec. Otroci, prav vsi po vrsti, so pridno hodili in bili sploh super. Zagotovo bomo veliko lažje, kot bi sicer, preživeli teden pred nami. (učiteljica Jolanda)
Nama je bil izlet všeč, ker zelo rada hodiva. (Matej B., 1.b in Bor, 3.a)
Najboljše danes je bilo, ko smo punce na travniku lovile fante. (Lea, 2.b)
Zame je bil lep dan, ker sem se družil s prijateljem, pa še fotografiral sem lahko. Zelo zanimive so bile tiste gobe v krogu. (David, 3.b)
Zelo dobro je to, da smo se malo namatrali in potem prišli na cilj, kjer smo se lahko igrali. Naslednjič bom tudi jaz vzel s seboj fotoaparat, ker sem danes videl veliko lepega. (Nik, 2.b)
3 komentarji:
ZELO MI JE VŠEČ, KER SEM NA BLOGU. FUL MI JE DOBRO, KER JE VSE DOBRO.
V TAMARJU MI JE BILO ZELO VŠEČ.
TUDI VŠEČ MI JE BILO, KO SVA MIDVE S HANO VIDELE GOSPODA KARBORATIJA. TO JE BIL SOŠOLEC NIK. NAMA SE JE ZDELO ZELO SMEŠNO. ZELO LEPO JE BILO, KO SO BILI LISTI ŽIVO MAVRIČNI. PA TUDI KO SVA S HANO JUSTIN MALICALI SKUPAJ.
Bila sem v Avstruji. Bilo je zelo lepo.Videla sem velikega konja, poslušala sem, kako je nastal planet, videli smo gradove. Videla sem veliko gusarsko ladjo. Velika je bila plaža. Videla sem velikansko jezero, belo račko in črno in laboda in veliko drugih račk. Po večerji sem naredila domačo nalogo in brala.
Objavite komentar