Pred nekaj dnevi so naši prvošolci odšli na drsanje v Tivoli. Ne sneženje ne hudo vlažna mrzlost jih nista preplašila in odvrnila od tega, da bi si nadeli drsalke in in se radostno zapeljali po ledu. Takole nekako se je vrtelo dogajanje:
...kuštrastolasi, v krilcih ali dolgih hlačah, brihtni, razmišljujoči, radovedni, včasih lenuškasti, drugič kot na fedrčkih, malce (ali pa niti ne tako malce) scrkljani, tudi mulasti (a veliko večkrat prikupni), navihani, vriskajoči, toplosrčni... pa še in še... In dogaja nam VELIKO. Ne vedno v povezavi s številkami, sklanjatvami, epruvetami in zemljevidi, ampak tudi s kako biti - sam s seboj in z drugimi. Dogaja nam v glavi, v srcu, celo v rokah in nogah in trebuščkih. Na noter in na ven, ves čas. In skupna nam je najmanj ena res velika reč - naša šola, naša KOLEZIJA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar