Mmmmm, malica in še kakšna sladkarija za povrh, kako okusno …
Na mestnem avtobusu smo srečali skupino četrtošolcev iz OŠ Spodnja Šiška, ki je del poti proti Toškemu Čelu delila z nami. Nekateri so poskušali tekmovati z njimi, kdo bo prvi na cilju – pri koči.
»Zadnji naberejo vrečo kostanjev,« je padel predlog. Uh, kostanji – tudi teh je bilo nekaj na tleh ob drevesih in listih, ki so že pričeli spreminjati svoje barve v prijetne rjavo-rdeče odtenke.
Na manjšem prostoru ob koči so se eni resno posvetili nogometu, drugi tekanju in lovljenju naokoli, tretji pa so poskušali ujeti tople jesenske sončne žarke na svoj obraz.
Le kaj zanimivega piše v zadnjem Žurnalu?
Po čem je Toško Čelo dobilo ime, so se spraševali nekateri. Ali vi to veste?
No, učiteljica Cirila nam je to lepo razložila.
»Ljudem se je že v davni preteklosti zdelo, da se razgledi na vasice in mesto s tukajšnjih vzpetin vidijo tako, kot bi jih opazoval izpod čela – tako so pričeli uporabljati ime Čelo. Toško pa seveda po vrhu Tošč.«
Pri koči smo srečali dve izjemno prijazni gospe, ki sta s seboj pripeljali simpatičnega psa Kalčka. Kalček je za nekaj časa požel več pozornosti. Dovolil nam je božanje, bil je potrpežljiv kuža. Za slovo smo smeli škljocniti eno fotografijo. (Hvala, gospe, pa še kdaj nasvidenje).
Čas je kar prehitro minil.
In že smo stekli vsi razposajeni in veseli proti avtobusu št. 5 … in spet nazaj v šolo.
(Foto in tekst: DM)
Prav kmalu kmalu je zasijalo na vse žarke in v Planico smo se pripeljali vsi zlati.
Po kratki maličici in popitku smo se po beli senčnati cesti odpravili med hribe. Bilo je vrrrrrrražje mrrrrrrrrrrraz! Rokavice, šali, kape, bunde... vse je prišlo še kako prav.
A hoja nas je hitro ogrela, le noski so ostali rdeči in mrzli kot pri najbolj zdravem kužku.
Postanek na topli ploščadi je prišel ravno pravi čas. 
Treba je bilo malo sprostiti nožne mišice ter obnoviti take in drugačne zaloge.
Jesen je okrog nas namešala čudovite barve. V Ljubljani še zdaleč ni iztisnila iz sebe toliko odtenkov, toliko mešanic in kombinacij... Toplo nas je božala.
Med hojo smo naleteli na gozdarje, ki so žagali od lubadarja obolele smreke. Škodljivec gor ali dol, lubje postane pod čeljustmi njegove ličinke prava umetnina. 
A se v Triglavskem narodnem parku sploh kaj sme??? (Važno, da ni prepovedano vriskanje, poskakovanje in stoja na glavi :))
Jasa, ki se je po malo več kot uri hoje razprla pred nami, je bila naravnost pravljična. Koliko trave... najbolj mehke, najbolj zelene trave na svetu! 
Nekateri so jo takoj izkoristili za majčken piknik, drugi pa so pod smrekami začeli iskati palčke.
Uuuu, mami je bila pridna... le česa v mojem nahrbtniku ni...
Tudi lovljenje ni slaba reč. Sploh se moramo dobro razteči, da se ne bodo jutri na hodniku učiteljice spet jezile, ko bomo na stranišče odhajali kot kenguruji :-)
Medtem pa so nekateri srečneži pred kočo opazili najprisrčnejšo miško kdajkoli - velikooko, rumenorjavo in tako drobceno drobceno... Žal se je takoj skrila pod hladilnik in se ni dala privabiti ven.
Zraven, sredi vsega tega direndaja, pa je rasel encijanček. In ni se pustil motiti in je rasel še kar naprej in naprej.
Tudi čas je tekel tako kot mi - hitro, najhitreje... Že prav kmalu smo se morali odpraviti nazaj. In sence so postajale vse daljše.
Sredi gozda smo zagledali vilinji krog iz gobic. Čarovnija! Nekomu se je celo zazdelo, da je v praproti zagledal zaviti vrh vilinjega klobuka. Ampak le za trenutek (pa še o tem že prav kmalu ni bil več tako prepričan).
Pa naj še kdo (kdajkoli!) reče, da učitelji nimamo polnih rok (in ust) dela...
Še to in ono (Ej, počakajte, smo že odlulale!) in avtobusi so odhrumeli skozi dolino proti Ljubljani. 
In nekateri so bili zelo utrujeni :) 
Imeli smo se zelo lepo in prav vsak si je ta zlat dan spravil na posebno mesto v svojem srčku.
... in prav tako nekako na svet gledamo mi, KULezijci - oblačkasto, sončno, včasih malce dramatično in divje, spet drugič nežno, zaupljivo..., zbirajoč vase vse odtenke (od sive do oranžne), ki nam jih kot na dlani pred nami ponuja življenje. Življenje v šoli, pred šolo, za šolo in med šolo :) Na teh straneh bomo pisali o naših občutjih, razmišljanjih, opazovanjih, dogajanju... in veseli bomo vsakega, ki se bo družil z nami.